Barva magije

Ko se zjutraj zbudiš, zaslutiš sonce skozi nežno rjave prosojne zavese, ki zakrivajo odprta vrata na balkon. Konci zaves se premikajo v jutranjem vetru. Balkon gleda na ulico, ki je ob tej uri še prazna, le en vogal sta si prisvojila domačina, ki s starima rokama zvijeta tobak in ga kadita. Če potuješ s pogledom mimo njiju, po prazni ulici, zagledaš rjav pas mivke, ki se steka v bele pene morja, plima je. Lomljenje valov, šumenje vode, ki se s sunkom pretaka skozi pesek, se do tod ne sliši. Ampak si ga predstavljaš, slišiš zvoke, ki si jih slišal v temno modri senci mraku prejšnje noči. Ob obali so bile le šibke svetilke ob temnih hišah, luči si zagledal oddaljene ob polkrogu obale, ampak luna je bila tako velika, na gladini je odsevala bleščeče sivo. V melanholiji spomina se z nasmeškom spet zazreš v jutranje nebo. Globoko, brez oblaka. Če bi bil kakšen, bi bil ob tem času dneva vanilijeve barve. Proti obzorju nebo bledi. Tam je namreč že nežna svetloba, rumena, zlivajoča se v oranžno. Te je videti samo delček, vsekan med vrsti belih hiš na obeh straneh ulice. Še nekaj časa se držiš ograje na balkonu, potem se obrneš proti zavesam, ki lovijo drobne sunke vetra. Z desno roko jih odgrneš in čutiš božanje tkanine, ki drsi preko kože na tvoji roki, da se ti naredi kurja polt (ali je ta zaradi pričakovanja?) in vstopiš v sobo. V njej ni veliko pohištva, bele stene so poslikane z nevidnim vzorcem in tudi slik ni. Korak od tebe je postelja, razmetana. Čepravi si, ko si vstal, rjuho zagrnil za sabo, so na njej še vedno sence svetlejših odtenkov sive.
Bela rjuha je namreč obrisana po spečem telesu pod njo.
Pri vznožju se rjuha dvigne proti stopalu in meče senco, ki nežno vodi ob mečih do kolen, senca se tam prelomi in sledi sivini ob stegnih, ko zavije po krivini zadnjice, teče preko bokov, teče do ramen. Rok ne vidiš, saj so skrčene ob telesu, dlani so nežno stisnjene v pest ob obrazu. Rjuha pusti videti samo lase, svetleje rjave, med njimi prameni zlatorjavih. Med njimi obraz. Še vedno tak, kot tvoja zadnja misel pred spanjem. Vedno zadnja misel pred spanjem.
Sedeš k postelji, poslušal boš njeno dihanje (in sam ostajal brez diha), opazoval, ko spi. Poteze njenega obraza že poznaš – liro linije njene zgornje ustnice, orionov pas obrvi, pod njim eridan zaprtih oči in plejade pegic na njenem čelu – ne, njen obraz res ni dolgočasen. Tako obsediš in jo občuduješ, ampak ona čuti... Tako rad imaš žamet mehkega, temno modrega, kot zasanjanega glasu človeka, ki se je ravno zbudil: »Kako dolgo že bediš...?«
Nekdo… ženska izven resničnosti… se je udejanila v času, v katerem sta bila oba in tisti trenutek samo vidva. Kakšna moč leži ob tebi? Kakšna teče med vama... Skozi misli ti šinejo podobe vseh vajinih radosti. In pomisliš na vse vajine tesnobe. In pomisliš na svojo tesnobo, ki se poraja v tebi in je vedno večja. Vedno boš tako zrl na njen obraz, dotaknil se ga boš, a kar je za obrazom, bo daleč, tebi nedosegljivo.
Pogledaš, odprla je oči. Tam je zadnji odtenek, ki ga je na obzorju poskušalo ustvariti sonce. Veš, da je tam vse tvoje življenje. Želiš si, da vejo vsi. In rad bi, da razume samo ona.